Avstralija zame: Cedar Creek

Polni pričakovanja smo se v četrtek, 10.1., odpravili na pot proti Cedar Creek-u. Benova otroka pravita, da je tam blazno lepo. Tak potoček sredi gozda, velike skale in sladka voda. Na zemljevidu smo že našli pravi kraj, nismo pa vedeli, da je potrebno hodit pol ure ali več po kanjonu, velikih skalah, tudi malo po plezanja je vključenega. Katja pa bosa. Pa smo ostali rajši blizu parkirišča. Avtomobilov kar nekaj, okoli petnajst, ljudi pa nikjer. Oni so poznali bližnjico. Grrrr....

Smo torej ostali kar pri bližnji vodi. Bilo je ravno dovolj za gležnje namočit. Katja je našla naraven tobogan in se je tam neštetokrat spustila in mimogrede uprizorila še kakšno monodramo.

Ko je Tomaž zaspal, sem šla v "izvidnico" kam so vsi ljudje šli. Počutila sem se tako kot Bear Grylls, izgubljena v divjini. Hodila sem približno pol ure gor po strugi in naletela na prve ljudi. Kopali in skakali so v vodo neizmerljive globine. Tak luškan tolmunček. Teh kopalcev je bilo samo pet, ampak nisem iskala naprej. Predvidevala sem, da so se ostali razvrstili višje ob vodi. Mene je čakala pot nazaj. Spet skale pa plezanje. Sonce pa tako žgalo. Bil bi greh, če ne bi skočila v tisto bistro vodo, ki je bila vsaj zadovoljive globine. Slekla sem si samo krilo, pri nas nič ne kompliciramo, in si ukradla dve minuti samo zase.

Takole nekako izgleda en kotiček v Lifeline-u (second-hand trgovina). Igrače so na razpolago, osebje nima nič proti, če se otroci poigrajo, predvsem pa je dovolj hladno. Tomaž se je zadnjič težko odlepil od tega stolčka. Ko se usedeš nanj, začne namreč igrati muzika.