Človek ne jezi se

Praznični čas je očitno čas, ko imajo tudi second-hand trgovine znižanja. In sem šla v nabavo kakšne nove igrače za Tomaža, kaj bolj didaktičnega sem imela v mislih. Tisti avtobus je sicer še vedno zanimiv, ampak kocke, ki sem jih našla so pa tudi večnamenske, saj jih lahko fantek naloži v prikolico in jih strese in potem Katja zgradi stolp, ki ga lahko seveda takoj podre. Cena 50 centov $. 

Popoldan, okoli 17.30, smo si Katja, Tomaž in jaz vzeli malo prednosti in smo odšli k Junko, ki nas je povabila na večerjo. Igor in Ben, kar je skoraj isto, ena oseba v dveh oblikah, sta prišla za nami, sta imela še delo na računalniku. Resnično sta si zelo podobna. 

Nova pridobitev za preganjanje dolgčasa je igra Človek ne jezi se in do sedaj je team Slovenia še vedno ubranila naslov zmagovalca. Izbijanje, brez milosti. 

Meditirala je celi dve sekundi.

Verjetno najpogostejša programerska poškodba je vneta mišica. Ne vem, na pamet govorim, ampak nek prisiljen in ne preveč udoben položaj med delom, je Igorja pripeljal do tega, dan ima vneto mišico tam nekje med vratom in hrbtom. Je bil pa deležen masaže. Lucky bastard. 

54 : 37

Junko je pripravila Thai curry. Pikantna jed, baje zelo enostavna za pripravit in dobra za krožnik polizat. Med drugimi sestavinami, ki jo ta jed vsebuje je tudi kokosovo mleko, ki doda piko na i. Kadarkoli jo vprašam kako kakšno reč pripravi, mi reče "So easy". Verjamem. Najbrž je njej tako easy skuhat to, kot meni pripravit jajčka na oko. 

Boxing day

Dan po Božiču, 26.12., Avstralci praznujejo Boxing day (http://en.wikipedia.org/wiki/Boxing_day). Trgovine so takrat nabito polne, saj se vsi navsezgodaj odpravijo na lov za ugodnimi cenami. Pred trgovine postavijo celo stojnice s hrano, ker po vsej verjetnosti se tričetrt ljudi odpravi v šoping brez zajtrka. Trgovci na ta dan znatno znižajo cene določenim artiklom in če imaš ravno namen kupit karkoli, potem se izplača, da počakaš do takrat. Poleg tega pa nosijo ljudje božična darila, ki so jih dobili, nazaj v trgovino, bodisi ker jim niso všeč ali pa preprosto želijo zamenjat. 

Mi smo pod nujno morali zamenjat fotoaparat. Skupaj so ga držale plastične vezice, na koncu pa še selotejp. Bil je v zadnjih izdihljajih in komaj, da smo posneli še kakšno fotografijo. Zadnji dve sem uspela posnet ravno na božično jutro. Komaj.

Katja išče svoja darila.

Benovo darilo. Je rekla: "Zdaj mi pa ne bo treba več peš hodit." 

Boxing day nam je torej prinesel nov fotoaparat, Olympus TG1 Tough. Baje je odporen na vse živo, upam da tudi name, ker sem res nerodna. Moja krivda je namreč, da je stari fotoaparat fuč, ker mi je dvakrat padel po tleh. 

Če smo prej delali povprečno po tri slike na dan, jih zdaj sigurno trideset. S tem, da jih polovico še izbrišem, ker so nezanimive. To je približno tako, kot takrat, ko sem od sestre dobila "nov", njen stari likalnik in sem malo da ne, stala pri stojalu za perilo in čakala, da so se oblačila posušila, da sem lahko zlikala. In zdaj menjamo nastavitve in se igramo z efekti, ki jih dela fotoaparat. Ja, lahko pričakujete še več slikovnega gradiva. Fotografiramo namreč vse po vrsti, od obutve do solate na mizi. 

Moja prva fotografija z Olympusom. 

Tomaži po popoldanskem počitku.

Toby.

Tomažev prvi čokoladni božiček.

Dvojni Tomaž.

Skoraj sem pozabila. Meni je Boxing day prinesel nove slušalke (Philips). In to tako lepe, modre. Zdaj se lahko popolnoma odklopim in me ni kadar jih imam gor. Ne slišim niti same sebe, kar je včasih tudi v redu.

Dvojni Igor.

Za hišo (foto: Katja Šinkovec)

Naš pajek (Foto: Katja Šinkovec)

Kopanje v laguni ob večeru je še lepše kot podnevi. 

Mislim, da bom od sedaj naprej rajši praznovala Boxing day namesto Božiča. Saj ni takšna razlika, en dan gor ali dol. Nekako bolj vznemirljivo je, ko greš v trgovino in ne veš ali bo tisto kar rabiš ali pa si  samo želiš, sploh znižano. Mogoče 15 % ali celo 70 %? Upam si sanjat, da bom naslednji Boxing day kupovala pralni stroj ali kaj podobnega. Kdo pa ve kje bomo čez eno leto. 

Konec sveta in Jingle bells

Ljudje moji, a je lahko še bolj vroče? Izkoristiti je potrebno vsako priložnost, da se lahko osvežimo. Eni so bolj primerne velikosti kot drugi. Jaz na primer sem prikrajšana za takole kopel.

Pa je prišel konec sveta. Smo čakali in čakali pa je bila najhujša grožnja tale oblak, ki pa sploh ni bil grožnja ampak pobožna želja, da pride nekaj dežja. Našo pomarančo je bilo potrebno zaliti. Še dobro, da ni konec sveta, saj sem ravno kupila nov kilogram kave. 

Božiček pride tudi v Harvey Normana in smo se šli malo stisnit. Strašno prijazen in potrpežljiv možakar. Najprej je bilo potrebno umirit Tomaža do te mere, da ni jokal in smo lahko naredili nekaj fotografij. Take dolge brade pa res ni navajen, ata Slavko ima precej krajšo. Pa vedno so mi bile takšne fotografije smešne, kjer se otroci bojijo Božičkov, mi starši pa bi na vsak način radi simpatično praznično voščilnico. Nasmejat nam ga, kljub trudu, ni uspelo.  

Moj novi škaf za perilo. Multifunkcionalen.

Naša smreka res ni velika ima pa veliko daril. Vse je pripravljeno. Zadnje tri dni mi po glavi hodi pesem "Have yourself a merry little Christmas" (http://www.youtube.com/watch?v=LpPdl0StUVs) in zelo verjetno sem jo slišala v eni izmed trgovin. 

Dogovor odraslih z Božičkom je bil, da prinese darila samo za otroke in še to mora biti v razumnih cenah. Dogovora se je držal zelo dosledno. 

Brez šminke :)

Mimogrede naj povem, kaj je še drugače odkar smo v Avstraliji. V hladilniku in na polici ne sme manjkat zelena in arašidovo maslo. Zeleno vtaknem povsod, najpogosteje v solato in sendviču. Nekaj od tega pa je sigurno na meniju vsaj enkrat na dan. 

Vesele praznike vsem skupaj. Upam, da cenite bližino svojega bližnjega, ker jaz bi se trenutno najraje prežarčila v Stražo in se crkljala pri moji mami. 

Video: Glasbeni talent?

Science centre, Brisbane

Tony's place, Inala

Tony's place, Inala

Bribie Island

Nekaj dni nazaj sem bila v laguni priča zelo zanimivemu prizoru. Predstavljajte si sedem moških, močnih, taki v stili Haka dance. Vseh sedem se je podilo in borilo za eno žogo in ta je bila nežno vijolična z motivom Zvončice. Izgledalo je tako resno, saj so se metali na mrtve in žive. Žal mi žoge ni uspelo ovekovečit. 

Ob malici se seveda takoj pojavijo tisti "ta lačni". Tomaž je dokaj uspešno branil svojo hrano, ampak samo do takrat dokler ni pogledal stran. 

Tomaž je neumoren. Zjutraj še pred zajtrkom hoče, pardon, zahteva, da gremo na sprehod. Komaj mu uspem zamenjat pleničko in obuti čevlje, včasih celo za hlače ni časa, za majčko pa zelo redko. In potem greva v radiju 20 metrov na sprehod. Najraje zavije v bližnjo pralnico perila ali pa v prodajalno rabljenih avtomobilov. Je pa vsaj potem konkretno lačen. Katja mi mora včasih priskočit na pomoč pri nabiranju kilometrov. 

Tale drevešček za "našo" hiško baje daje pomaranče. 

Komaj čakam...

Igrišče.

V nedeljo, 16.12., smo si zaželeli družinskega izleta, samo mi. Dan se ni začel najbolje in tudi kasneje se je le za odtenek izboljšal. Na Bribie Island se pride čez most in je oddaljen od Margate-a približno 50 km. Moj prvi vtis je bil, da me spominja na Krk z izjemo, da je morje okoli Krka bolj čisto. Ustavili smo se na eni izmed plaž, da se malo osvežimo. Smo iskali kje je voda najbolj čista, da malo zaplavamo, ampak je bilo povsod približno enako. Motna voda, listje in trava. S Katjo sva šli namočit rit, pa še to samo zato, ker naju je lulat tiščalo. 

Se napakiramo nazaj v avto in medtem ko je Tomaž v avtu spal, smo mi jedli sladoled, ki pa sploh ni bil slab, ampak celo eden boljših po Igorjevi oceni. Jaz tega ne morem potrdit, ker sem pila capuccino. 

Šli smo še na drugo stran otoka, da si popravimo okus. Tam pa plaže kot plaže. Peščene, neskončne. Valovi niso bili prehudi, zato smo ostali. Za kosilo smo imeli rezervirano mizo ob oknu v fini restavraciji. Ne ne, hecam se, ni še prvi april. Jedli smo v prtljažniku avtomobila. Spominjalo je na kampiranje, ampak naši otroci niso imeli nič proti. 

Saj bi pokazala kakšno fotografijo z bolj veselimi obrazi, ampak je nimam. Igor je posnel samo to.

Torek. Z avtobusom smo se (jaz in vsi otroci) odpeljali v šoping center v Kippa Ring. Glavni razlog ni bilo nakupovanje, ampak predvsem klimatizirani prostori. V Benovi hiši je savna in je bilo že kar nujno, da se nekam umaknem. Tam nekako pozabiš na svet zunaj. Še ena vmesna informacija. Všeč mi je K-Mart, http://www.kmart.com.au/Catalogue.aspx. In ker Luke vedno prevzame pobudo, da skrbi za Tomaža oz. Tom-a (dokler Tomažu to odgovarja) imam takrat proste roke, kar je tako zelo fino. 

Takole sta se vozila na avtobusu. In kmalu zatem je Katja na ovinku padla s sedeža. Zdaj ji še ni smešno, bo pa kasneje dobra anekdota za nasmejat. Je pa res, da smo bili vsi ostali težko resnih obrazov.

Četrtek. Kupila sem si kozarec. V enih tistih mojih najljubših trgovin. Me prav zanima kolikokrat se že šla mimo njega. Naj bo to božično darilo zame. Bila je ljubezen na prvi pogled and it had my name written all over it. Kičast, rožast, barvast. Zanj sem odštela en cel dolar in pol. Ubog zapuščen kozarec, zdaj si na varnem. Še ime mu bom dala.