Večerja

Rada imam skupne večerje. Vsak dan kuha eden, enkrat jaz, drugič Junko. Oh in kakšna kuharica je. Pripravlja noro okusne jedi in ponavadi naredi nekaj japonskega, kar mi je zelo všeč. Meni počasi že zmanjkuje idej in domišljije, poleg tega nisem niti približno tako dobra kuharica, ampak zaenkrat smo še vsi zadovoljni in siti. Razmišljam, da bi pripravila joto, ali kaj podobnega, ampak kar nekako ne morem ker je tako toplo tukaj. Žal nimam fotografij kakšnega obroka, postajam površna. 

Danes smo se držali doma. Kratek sprehodek zjutraj, potem pa v senco. Kljub temu je dan minil strašno hitro. 

Ben je iz knjižnice prinesel kup knjig. Za vsakega nekaj in celo uganil je kaj bi bilo komu všeč. Za Igorja biografijo Rossi-ja in še enega motorista, zame nekaj potopisnega. 

Takole sva se z mami danes slišali in pogovarjali po skypu. Vem k frizerju bo treba. Sem si že ogledovala novo barvo za lase.

Ne razumem zakaj, ampak ta ograja je stokrat bolj zanimiva kot katerakoli igrača.

Eagle

Stanje se počasi umirja. Ni več toliko ekskurzij in se držimo doma. Včeraj je Junko pripravila večerjo, japonski curry. Okusno do konca. Danes sem pripravila večerjo jaz. In bila sem nervozna, glede na to, da se mi pizza zadnjič ni posrečila. No, danes sem uspešno skuhala "tenstan" krompir in pohanega piščanca. Hura. Navdušeni so bili. Krompirja sem pripravila premalo, ker še nikoli nisem kuhala za več kot štiri ljudi. Kako prijetno je, ko so ljudje zadovoljni. Pa čeprav iz vljudnosti. Ampak resno, mislim, da se bo "tenstan" krompir prijel v Avstraliji. 

Poskušala sem predvajati Lojzeta Slaka, ampak za hišo internet ne lovi tako dobro, zato smo slišali samo uvod. 

Benova bivša žena je Japonka in ker ima težave z izgovorjavo Igorjevega imena, je bila zadnja dva dni misija iskanja "nickname"-a za njega. In evo ga. Eagle (angl. orel). Način kako je Junko izgovarjala ime Igor je zvenel približno tako, zato se je kar nekako prijelo. Ptič je ptič. Zato bo lahko dedi naslednjič ko se slišimo in vidimo lahko rekel "Živjo tč!" 

Kolega

 Igra:

Garage sale

Pa sem jo dočakala. Svojo prvo garažno razprodajo. Zjutraj ob 8.00 smo mimogrede pobrali še Benovega sina. Krasen navigator in sopotnik. Samoiniciativno je prevzel vlogo varuške za Tomaža in mali je bil strašno zadovoljen v njegovem naročju. Ogledali smo si približno deset garažnih razprodaj, nisem štela. Vsako soboto, včasih še nedeljo se dogajajo. Objavljene so v lokalnem časopisu in tako smo jih našli. V radiju treh kilometrov jih je bilo polno. Nekateri samo malo predihajo hišo in postavijo na vrt stvari na katerih se nabira prah, najboljše so pa tiste, ki so od ljudi ki se selijo, saj se res želijo rešit stvari. In cene so smešno nizke. 

Naša prva postaja. Tukaj nismo nič kupili.

Naša zadnja postaja, kjer bi najraje kupila kar vse. Tukaj smo največ nakupili.

V prvi vrsti smo nujno rabili prenosno posteljico za Tomaža. Ponoči se tako vrti, da je en dva tri na tleh in potem se zbudi in kliče. Pa gre moj spanec. Pa nismo in nismo imeli sreče s to posteljico. Smo pa skupni dom opremili z kavnim aparatom (1 $ = 0,83 €). Danes sem zato spila čisto preveč kave za en dan. Nisem se mogla upret niti plišastim igračam, vse tako puhaste in lepe, vse po 1 $. Nekaj slikanic tudi ne škodi, Igor si je vzel Practise Pad za vadit bobnanje, igrača kosilnica za Tomaža. In na koncu, v čisto zadnji garaži smo dobili prenosno posteljico z dodatno vzmetnico, otroški avtosedež, kup pliškotov in varnostno ograjo za otroke (2 komada). Vse to skupaj za 50 $ (40 €). How cool is that!

Kosilnica za 1 $.

Zdaj ko smo se spoznali z Benovo boljšo polovico je vse skupaj bolj veselo. Otroka sta dopoldan preživela tukaj, Junko se prav tako večkrat čez dan ustavi. Tomaž jih obožuje. Za naslednjo garažno razprodajo že imam zagotovljeno varuško. Osvojila sem delovanje pralnega stroja, kar me zelo veseli, ker ima nek svoj sistem za vklapljanje.  

Shannon se igra s Tomažem.

Tomažu je zelo všeč kopanje v njegovi novi kopalni kadi.

Današnja večerja, pizza, se mi ni posrečila. Prav hudo mi je bilo in sem se odločila, da bom naslednjič rajši skuhala kislo zelje. To znam. Junko je izrazila željo, da si želi jest pražen krompir, zato bomo v ponedeljek zelo verjetno jedli nekaj tipično slovenskega. 

Igor je preizkusil recept za čokoladno torto z vrečke in ni bila slaba. Čokoladni preliv jo je še izboljšal.  

Ko boste potovali v Avstralijo pridite s čim manj prtljage. Vse kar mislite da rabite in ne rabite, boste dobili tukaj za četrt cene (ali pa še manj). Po mojem opazovanju je tukaj najdražja hrana. Pa še tukaj lahko prihranite z nekaj iznajdljivosti in raziskovanja. Imajo precej predelane in instant hrane, kar mene kar malo frustrira, ker ne najdem kar iščem. Komaj sem našla jogurt, ki je kremast in ima celo maščobe. Tričetrt stvari je t.i. "fat free". Zato skrbno prebiram kataloge, ki priromajo v nabiralnik. 

Zgodnji božič

In smo šli spet na vlak. Čeprav se je Ben ponudil, da nas pride iskat z avtom prav v Wynnum do Sharee, je bilo popolnoma dovolj udobno, da smo se usedli na vlak in prispeli bližje njegovega doma. Od železniške postaje v Sandgate-u pa nas je zapeljal domov. Naredili smo še krajši postanek, da smo za Tomaža kupili banjo za kopanje, glede na to, da bomo nekaj časa očitno tukaj, smo mu jo privoščili. Seveda smo jo našli v Lifeline second hand shop. Ni da ni, vam rečem. 

Na vlaku

In presenečenje dneva. Večerjo nam je kuhala Benova bivša žena Junko. Junko je po rodu Japonka in je Benova druga žena. Velja za zelo sramežljivo, zato se prejšnji teden ni oglasila. Kljub temu da so ločeni so zelo povezani in se dnevno videvajo. No, Junko v bistvu ni tako zelo sramežljiva kot sva si jo z Igorjem predstavljala. Izredno zgovorna, mala, energična in ljubeča Japonka. Končno smo jo spoznali. In njuna otroka. In kako sta lepa. Moje fotografije jima delajo krivico, verjamite. Luke (15 let) in Shannon (12).  

Luke drži Tomaža, Jasmine (Shannon-ina sošolka) in Shannon.

Tomaž daje "petko".

Praznično vzdušje je že prisotno. Večerja je bila odlična, smeha polna miza. Po dveh minutah pri Junko so Katjo odvlekli v sobo in ji ponudili cel  kup plišastih igrač. Tisto kolo, ki ga je Katja dobila v dar je bil od Shannon. In kot da vse to še ni dovolj, so odprli še omare in nabrali še nekaj oblačil, ki so Shannon premajhne, masko in dihalko, mali nahrbtnik in na koncu, ko smo vse skupaj še komaj držali v rokah, še flavto. Jutri Luke prinese še enega velikega medveda, ki ga danes res nismo mogli odnest. 

Danes je bil za nas božič. Kolikokrat lahko sploh še rečem "hvala"? Tako je že obrabljena ta beseda. Katja je sijala od sreče kot 100 Watna žarnica, jaz pa se še vedno čudim nad narodom. A je tukaj sploh kdo "normalen"? Močno upam, da ne.  

Hvaležnost

Čeprav sem bila še en večer prej prepričana, da ne grem na srečanje skupine doma šolanih otrok (predvsem zaradi Tomaževega izpada dretja na "tihem" vagonu), sem si zjutraj hitro premislila. Kmalu po zajtrku smo lovili vlak, potem pa še dva avtobusa. Se je zdela cela večnost preden smo prispeli v Rocks riverside park, učilnica za ta četrtek. 

Na vlaku.

Axel, Daniel in Zac se kratkočasijo z risanjem.

Sharee po vse verjetnosti išče božična darila na iPad-u. 

Čakanje na avtobus.

Kot pravi turisti se slikamo tudi na avtobusu.

Vsak torek in četrtek se družijo družine t.i. Home school group. Otroci, ki so šolani doma se tako družijo s svojimi vrstniki, odrasli pa si prav tako izmenjujejo izkušnje. In ko že misliš, da ljudje ne morejo biti prijaznejši, se izkaže, da so oni že kičasti. Vsi nasmejani, polni komplimentov, dobronamerni. Malo spominjajo na hipije. 

Ollie, ki vedno kuha čaj.

In ker je bil v Ameriki Thanksgiving day (Zahvalni dan) smo jedli za ta dan tradicionalne jedi.  Pumpkin pie (bučna pita) odlična, korn bread (koruzni kruh). Ah jedi je bilo kar nekaj pa se niti ne spomnim kako se jim reče, oprostite mi. 

Četrtkova učilnica

Roditeljski sestanek

Sally. Najljubša nova znanka. Rekla je da sem čudovita in da zgledam 19 let stara :)

Kosilo

Spet učilnica

V čast zahvalnemu dnevu je vsak dobil balon in nanj napisal tisto za kar je hvaležen.

"I am thankful that all life in any form has been amazingly wonderful in all aspects."

"Thank you for beautiful children and awesome friends"

Medtem ko njihovi sovrstniki gulijo šolske klopi se oni učijo drugače.

Del družbe od daleč.

Fantastičen dan. Vožnja domov je trajala uro in pol, najprej en avtobus in potem dva vlaka. Javni prevoz je res urejen do potankosti. Premika se solidno hitro, je točen in je poceni. Ja, celo za nas je poceni. Imajo sicer dražjo tarifo ob urah ko je največja gneča, ampak še vedno poceni. Za večerjo pa lazanja, ki jo je Sharee naredila že zjutraj, ko smo še vsi spali. 

Naša avstralska družina. Z leve proti desni: Tomaž, Igor, jaz, Daniel (Zacov prijatelj), Zac, Axel, James. Spodaj: Katja, Sharee, Bianca

Tokrat smo se od njih poslovili za dlje časa. Pobrali smo kovčke, ki nam jih je čuvala vmes. Zdaj smo kompletni pri Benu, ki nas je povabil naj ostanemo. Delili si bomo hišo in najemnino. Nekaj časa bo celo odsoten, zato mu toliko bolj odgovarja, da je nekdo v hiši, da mu poleg vsega čuvamo še psa. Računam na prijetno sodelovanje. Zaenkrat je dogovor, da ostanemo, dokler se bomo dobro počutili. Današnji dan je res dan ko je treba biti hvaležen. 

Naokrog

Pa smo tam kjer smo začeli. Kmalu bo en mesec od tega odkar smo spoznali Sharee in njeno družino. Povabila, naj spet pridemo nismo hoteli zavrniti. Čeprav sem dvomila, da bo tako prijetno kot prvič, je tokrat še boljše. Odnos je še bolj prijateljski in še bolj sproščen.

Axel, Jonah, Katja

Otroci se med seboj igrajo in polna hiša jih je. Sharee kot dobra gostiteljica je tokrat pod streho vzela še dva prijatelja od obeh mlajših sinov. Vsega skupaj nas pod streho spi (čakajte da izračunam) 11. Plus pes. In mačka.

Naša četica na poti na železniško postajo.

Danes smo vsi skupaj obiskali Science centre. In to je bilo kaj videt. Smo rekli, da gremo za eno uro pred kopanjem, ker je ravno mimogrede. Ne vem koliko časa je minilo, ampak sigurno več kot ena ura, saj je bil Tomaž že pošteno lačen in zaspan. Do znanosti sem v večini primerov precej ravnodušna, ampak sem bila nad videnim naravnost navdušena. Igor naj bi prvotno ostal doma, zaradi obilice dela, vendar se je na srečo odločil, da gre zraven. Za vsak slučaj, če bo Katja imela vprašanja. Znanost je kul. 

Brisbane centre.

Katja (ne)potrpežljivo čaka na zeleno luč.

Košček Brisbane-a

Center mesta

Naša destinacija. Muzej in center znanosti.

Z ogledalom je bilo potrebno uloviti svetlobo in žarek usmeriti v avion, ki je imel spodaj sončne celice. Takrat so se propelerji začeli vrtet in avion se je začel pomikati naprej.

Tomaž je znanost raziskoval po svoje. Roza "opeke" je bilo sicer potrebno naložiti na ladjo tako, da se ni prevrnila.

Hodnik z ogledali in modrimi lučmi.

Cevi po katerih lahko igraš melodijo.

Vse je res. 

Svet v otroških očeh.

Big baby

Vrti se stena, vendar po desetih sekundah nisi več prepričan ali se ziblješ ti ali prostor.

Skoraj...

V neposredni bližini nas je čakal South bank, najljubše kopališče v tem delu mesta. Bi pričakovali, da bodo otroci kar šprintali v vodo, ampak so tokrat najprej napadli posode z malico. Znanost utrudi in zlakoti. 

Katja je bila tukaj že preoblečena v suha oblačila, češ da se ne gre več kopat. Deset minut pred odhodom se je šla seveda spet preoblečt in počofotat.

Dobro, da ni bil z biciklom. Povsod so tile kuščarji in celo zelo so simpatični.

Sosedi Kate in Marie. Kakšno naključje. Šli smo pogledat pet pasjih mladičkov.

Baje je tale kuščar ženskega spola, pozabila sem ime. 

Živalsko krzno (na živih živalih seveda) mi je še vedno ljubše.

Katjina angleščina lepo napreduje. Upa si vprašat po angleško, kar je napredek, saj se do sedaj niti slučajno ni hotela izpostavljat s svojo angleščino. Zdaj smo dogovorjeni, vse kar hoče sama povedat, ji prevedem, ona ponovi in gre. In ker se otrok največ nauči z zgledom, se po novem vsakič zahvali za večerjo, reče "Good night" ko gre spat in ostale fraze, ki so pač že tako ali tako samoumevne. Danes je na vlaku odstopila svoj sedež, brez da bi ji kdorkoli to predlagal. Potem je ponudila še svojo vodo iz bidona. Ponosna sem. 

Za večerjo so bile Igorjeve palačinke. Ne vem ali jim je bilo nerodno, ampak pojedli so malo (za naše standarde). Jaz svojih nisem štela, ampak kupček se je kar zmanjšal. 

Ljubi Ferguson, odvisen od čohanja in žog.

Vsi govorijo o božiču. Trgovine so polne okraskov, bodočih daril in Sharee že zbira recepte za večerjo. Jaz pa se nekako ne morem vživet v to vzdušje. Pa saj sije sonce! Trideset let je bil božič vsaj hladen, če ne že bel, zdaj pa tole. Rokavic tokrat ne bom potrebovala, bom pa vesela kakšnih novih kopalk.