Mavricni sopek

Sobota, 10.11.2012

Dezeven dan, nobenega posebnega plana. Hoteli smo se samo umakniti iz hise in dosega dveletne Gemme, ki si lasti celotno hiso in ne zeli deliti niti stene. 

Plan je bil, da se vsedemo v avto in peljemo naravnost. Ne levo, ne desno, samo naravnost proti jugu. Mehanik nam je namestil popravljeno gumo, povozili smo vijak. Stalo nas je borih 20 AU$. 

 Ravna cesta po podezelju nas je pripeljala na konec poti. Pa smo obrnili avto in se napotili nazaj, ponovno brez posebnih pricakovanj. Nobenega razocaranja nismo cutili.

Konce poti.

Lepota narave.

 In potem zagledamo tole zelvo. Naj povem, da zelve niso pocasne dame. Tale je hitela super hitro.

Za cas kosila smo prispeli do kamp prostora Darlington Point. Kdor jezika spara, makaronov strada. Pa sem sla do mini trgovine v kampu in prosila za eno posodo z vodo. Gospa je prinesla svojo iz kuhinje, napotila nas je do pokritega prostora za pecenje na zaru. Voda se je grela s hitrostjo priblizno ena stopinja na pet minut. Otroci pa lacni. Rabimo nekaj boljsega. Najblizji sotor, gospa nam je ze posodila stiri vilice, pa nam posodi se plinski stedilnik. Potem je slo hitro.   

Tomaz je imel pod kontrolo stikalo za plosco. 

Brez plinskega stedilnika.

Plinski stedilnik. 

Rainbow lorikeet. Obcudovali smo jo na en meter. 

 Potem pa presenecenje dneva. Posodo od makaronov sem vrnila neoprano, ker pac ni bilo nikjer nobene pipe. In prisli smo ravno na hranjenje teh mavricnih lepotick. In bilo je kaj za videt.

Dokler je bila na glavi je bilo se OK, ko je skocila na opecene rame, se je rajsi skril v avto. 

Moj sopek. 

In pot domov z nasmehi na ustnicah.

 Mala Gemma. Lustna, nora na Katjo. Eden redkih trenutkov, ko ji je dovolila sedet na tem naslonjacu. Njen najpogostejsi stavek je bil: "Noooo, mine." Se enkrat prespimo....

Dan, ki ni obetal nic posebnega nam je pokazal, da te kljub dezju za ovinkom lahko caka Mavrica. Oblike carobnosti so razlicne.