Naokrog

Pa smo tam kjer smo začeli. Kmalu bo en mesec od tega odkar smo spoznali Sharee in njeno družino. Povabila, naj spet pridemo nismo hoteli zavrniti. Čeprav sem dvomila, da bo tako prijetno kot prvič, je tokrat še boljše. Odnos je še bolj prijateljski in še bolj sproščen.

Axel, Jonah, Katja

Otroci se med seboj igrajo in polna hiša jih je. Sharee kot dobra gostiteljica je tokrat pod streho vzela še dva prijatelja od obeh mlajših sinov. Vsega skupaj nas pod streho spi (čakajte da izračunam) 11. Plus pes. In mačka.

Naša četica na poti na železniško postajo.

Danes smo vsi skupaj obiskali Science centre. In to je bilo kaj videt. Smo rekli, da gremo za eno uro pred kopanjem, ker je ravno mimogrede. Ne vem koliko časa je minilo, ampak sigurno več kot ena ura, saj je bil Tomaž že pošteno lačen in zaspan. Do znanosti sem v večini primerov precej ravnodušna, ampak sem bila nad videnim naravnost navdušena. Igor naj bi prvotno ostal doma, zaradi obilice dela, vendar se je na srečo odločil, da gre zraven. Za vsak slučaj, če bo Katja imela vprašanja. Znanost je kul. 

Brisbane centre.

Katja (ne)potrpežljivo čaka na zeleno luč.

Košček Brisbane-a

Center mesta

Naša destinacija. Muzej in center znanosti.

Z ogledalom je bilo potrebno uloviti svetlobo in žarek usmeriti v avion, ki je imel spodaj sončne celice. Takrat so se propelerji začeli vrtet in avion se je začel pomikati naprej.

Tomaž je znanost raziskoval po svoje. Roza "opeke" je bilo sicer potrebno naložiti na ladjo tako, da se ni prevrnila.

Hodnik z ogledali in modrimi lučmi.

Cevi po katerih lahko igraš melodijo.

Vse je res. 

Svet v otroških očeh.

Big baby

Vrti se stena, vendar po desetih sekundah nisi več prepričan ali se ziblješ ti ali prostor.

Skoraj...

V neposredni bližini nas je čakal South bank, najljubše kopališče v tem delu mesta. Bi pričakovali, da bodo otroci kar šprintali v vodo, ampak so tokrat najprej napadli posode z malico. Znanost utrudi in zlakoti. 

Katja je bila tukaj že preoblečena v suha oblačila, češ da se ne gre več kopat. Deset minut pred odhodom se je šla seveda spet preoblečt in počofotat.

Dobro, da ni bil z biciklom. Povsod so tile kuščarji in celo zelo so simpatični.

Sosedi Kate in Marie. Kakšno naključje. Šli smo pogledat pet pasjih mladičkov.

Baje je tale kuščar ženskega spola, pozabila sem ime. 

Živalsko krzno (na živih živalih seveda) mi je še vedno ljubše.

Katjina angleščina lepo napreduje. Upa si vprašat po angleško, kar je napredek, saj se do sedaj niti slučajno ni hotela izpostavljat s svojo angleščino. Zdaj smo dogovorjeni, vse kar hoče sama povedat, ji prevedem, ona ponovi in gre. In ker se otrok največ nauči z zgledom, se po novem vsakič zahvali za večerjo, reče "Good night" ko gre spat in ostale fraze, ki so pač že tako ali tako samoumevne. Danes je na vlaku odstopila svoj sedež, brez da bi ji kdorkoli to predlagal. Potem je ponudila še svojo vodo iz bidona. Ponosna sem. 

Za večerjo so bile Igorjeve palačinke. Ne vem ali jim je bilo nerodno, ampak pojedli so malo (za naše standarde). Jaz svojih nisem štela, ampak kupček se je kar zmanjšal. 

Ljubi Ferguson, odvisen od čohanja in žog.

Vsi govorijo o božiču. Trgovine so polne okraskov, bodočih daril in Sharee že zbira recepte za večerjo. Jaz pa se nekako ne morem vživet v to vzdušje. Pa saj sije sonce! Trideset let je bil božič vsaj hladen, če ne že bel, zdaj pa tole. Rokavic tokrat ne bom potrebovala, bom pa vesela kakšnih novih kopalk.