In smo šli

28.10.2012

Prebuditi se v zasneženo jutro je bilo popolno presenečenje in hkrati darilo. Kot je rekla moja ljuba prijateljica S. je bil ta sneg darilo za Katjo in Tomaža, verjetno ga zdaj nekaj časa ne bosta videla. Nisem se jezila niti pomislila na morebitne težave na cesti. Imeli smo še dovolj časa, da pravočasno pridemo na letališče. Tudi na veje na cesti s Trške gore me niso spravile s tira. Pa je tekel dedi domov po žago (pa sva se z babi čudile zakaj ni prinesel motorke, a ne bi bilo lažje?). Neučakana sem postala, ko se je Igor na vsak način trudil spraviti našega Henryja (Ford Focus) v hrib pa mu je vsakič spodletelo in sem mogla prav zamižat ko je drsel proti škarpi. Bil je pretežak. Pa nas je babi po etapah odpeljala do mesta kjer nas je čakal kombi, ki nas je potem peljal v Italijo na letališče. Hvala bogu za 4x4. Najprej mene, Katjo in Tomaža, potem nekaj prtljage in potem še malo prtljage in Igorja. Pa smo si malo oddahnili. Smo dobili polena pod noge (tudi dobesedno) pa smo jih premagali. In smo se odpeljali.

t

Še zadnjič si pomahamo. Kot bi rekel dedi "Adijo Trška Gora"

Pa nismo prišli daleč. Po parih kilometrih na avtocesti se je snela veriga s kolesa. Pa smo šli na odcepu za Mirno peč že dol (to je manj kot 10 km iz Nm). Je naš šofer popravljal in popravljal pa hodil v kombi pa ven, godrnjal, pa mu je nekaj nagajalo. No takrat pa sem postala malo nervozna v stilu "Pa kaj bo šlo še narobe?"

Na srečo so se tam končali naši izzivi. Zaenkrat. Pot do letališča je minila mirno.

Tja smo prišli ob predvidenem času. Prtljago smo oddali, nekaj smo pojedli, malo pregnali dolgčas, se vkrcali in odleteli. Več v sledeči fotoreportaži. 

Prispeli na letališče Marco Polo

Tehtanje in oddajanje prtljage. 

Lačni smo ful drugačni. 

Tomaž prvič zagleda avion v naravni velikosti. 

3/4

Katja se vkrca. 

Tudi jaz in Tomaž greva gor. Igor ni daleč. 

Katja se boji vzletanja.