Konjušnica

Rosie, Maya, Sunny, Fluttershy, Cheerilee, Rainbow Dash, Pinky Pie, Lizzy, Aya, Rarity in Twilight. Same kobile. Ampak sem si pa končno zapomnila imena. Toliko monologov sem že slišala s temi konjički, da mi je žal, da jih ne posnamem. Od slovenske verzije, angleške pa še kakšna mešanica obeh (ta mi je najbolj simpatična). Hlevček iz kartona je naredila sama. Ob priložnosti pa nam ta ista hiška služi kot nekakšna maska in potem strašimo Tomaža. Mu je všeč, brez skrbi. 

27.3.2013. Kdor bo dobil tole umetnino naj se javi :)

Katjin poštni nabiralnik. Vanj občasno spustim kakšno sporočilo, npr. kako je krasna punca in da jo imam rada, dokler ne dobi pravega pisma (a ne, stric Miha?) :D

27.3.2013, večerni sprehod.

Utrganka. Prisežem, da ji ne dajem pit kave (ali kakšne druge droge). 

Kako se mi je zaluštalo piva. Ne vem, če sem že omenila,  ampak v Avstraliji alkohol prodajajo samo v specializiranih trgovinah. In je drag oz. dražji no (da ne bom pretiravala).  Zato pri nas ni ravno na zalogi v hladilniku, ker bi verjetno delal prevelike skomine. Poleg tega je izbiranje piva, meni osebno, čisti obup. Izbire je veliko in na koncu več ne vem kaj bi. 

Vsak dan

Najboljša stvar življenja ob morju je....morje. Uau, kakšna ugotovitev. Sicer je pa tudi tako, ko imaš enkrat morje za ovinkom, potem se ti ne zdi več "uau". Zelo samoumevno. Je bil teden, ko sem šla samo enkrat se sprehodit do morja. Strašno razvajeno. Ampak nič več. Vreme je spet lepo in vsaj enkrat na dan gremo do vode. Če preveč piha pa samo namakamo krempeljčke in delamo potičke. Ne vem niti zakaj to pišem, ko je pa to nekaj kar bi vsak naredil v takem primeru. Pomanjkanje domišljije, vam povem.

Settlement Cove Lagoon, 22.3.2013

Sem mogla dat masko, da sem jo lahko z ramen vrgla. 

Išče popek.

Eden izmed mnogih, sprehod 23.3.2013.

Drugemu jamo koplje?

Walking on sunshine.

Ne spomnim kdaj mu je sonček postal tako všeč. Zdaj smo obsojeni na to, da jih moramo vedno risat po pesku. In to zelo hitro. Pokaže na tla in reče "Tan" (aka sun). 

Rdeča kokoška

Katja je postala zelo ambiciozna glede svojih želja. Njen naslednji nakup naj bi bil nič več in nič manj tablični računalnik. In kako do denarja? Ideje ima, zato lahko samo držim pesti da ji uspe. Nekatere so sicer za moje pojme nepremišljene in čudne, ampak kaj pa jaz vem, nisem ravno poslovna ženska. Kar me vedno bega je, kako otroku pomagat, da razvije neko strategijo in da ga ne zatreš v kali. Ali je sploh smiselno dajat nasvete? Pustiš otroku, da sam ugotovi kaj deluje in kaj ne? Dovoliš, tudi če se nam odraslim zdi čudno? Anybody?

Izdelovanje knjižnih kazal, 19.3.2013. 

Sprehod, 21.3.2013

Katja se je šla fotografa. Tukaj se sicer ne vidi dobro, ampak takole Tomaž najraje sedi na robniku ob cesti in potem gledamo avte. Vsakih pet minut pa zamenjamo stran ceste. Po vsej verjetnosti še določi kje se moraš vsest poleg njega. Reče: "Hi a" kar zelo verjetno pomeni here (tukaj). 

22.3.2013

Opazite mavrico?

Lenka, tole pa zelo dobro poznaš, kajne?

Po zgornjih navodilih sva s Katjo umešale prekrasen kruhek. Recept je res enostaven in seveda deluje. Osebno se mi zdi tako dolgotrajen, sploh tisto čakanje da dvakrat vzhaja. Uh. Ampak je vredno. 

Pot pod noge

Zaradi strahu pred neuspehom, sem dolgo odlašala s ponovnim poizkusom priprave sushija. Sem se bala, da mi je prvi uspel, ker sem imela začetniško srečo. V drugo je bil še boljši. Yes! In res, pripravit sushi ni neka umetnost. Otročje lahko. 

Sushi št. 2, 15.3.2013

Ko me kdo vpraša kaj počnem, je to, verjeli ali ne, eno težko vprašanje. Vsak dan se zdi enak drugemu, pa vendar se razlikujejo. Ne vem kaj počnem. Vse , pa nič. Prvi mesec v Avstraliji je bil res nor. Vsak dan smo nekam šli, toliko novih reči se je zgodilo. Pa novi ljudje. Oh. Zdaj se je vse skupaj umirilo na minimum. Verjetno je to normalno, ampak sem si pa že zelo želela spet kaj doživet, kaj novega videt. 

V soboto, 16.3.2013, smo odšli. Novim dogodivščinam naproti, ali kako se že reče. No, nekaj jih je pa bilo. 

Najprej, šli smo z javnim prevozom. Najprej avtobus, pa potem še en avtobus in potem vlak. Tomaž je zelo užival. Kot otrok nor na vozila, je bil tako ponosen, da se vozi na avtobusu. Je ponavljal: "Tana, ba. (beri: Tomaž je na avtobusu.)". Po dveh urah smo prispeli v Brisbane Museum. Krasna točka za peljat otroke. Ogromen razstavni prostor, v več etažah, toliko zanimivih stvari in kar je najboljše, zastonj je. Več ur smo hodili naokoli pa še nismo vsega pregledali. Obvezno si želim še kdaj tja.  

Spakirana malica.

Na avtobusu.

Na vlaku.

Vse tole grozdje je nekaj minut po tej fotki, končalo na tleh. Naša postaja, South Brisbane, vstanemo, vrata se odprejo, Katja in Igor sta že zunaj, jaz se pomikam ritensko z vozičkom, mali pa porine škatlo z grozdjem z vozička. BUUUM. Grozdje vsepovsod.  Pa tako pridno sem obrala grozdje s peclja. Kaj zdaj? Pobrala sem škatlo in tekla dol z vlaka. Smotka. Vprašanje, če ne bomo na poročilih :)

Življenje želv.

Jajca.

Valitev. Ali ste vedeli, da je od temperature peska odvisno kakšnega spola bodo želve? Če je pesek hladnejši, od 25 - 30 stopinj C, potem bodo moškega spola. Če je pesek toplejši, okoli 34 stopinj C potem bodo želvice ženskega spola. 

Male želvice na poti v vodo...

... kjer jih čaka veliko nevarnosti.

To je vse na suhem, da ne bo pomote. In ni narisano!

Avstralska divjina.

A niso lepi no? Hecam se. 

Pribor iz školjk.

https://www.youtube.com/watch?v=CwvazMc5EfE

Pavza.

Ibis.

Druga etaža.

Mikroskop. 

Je bila še tretja etaža, ampak očitno nismo nič fotografirali. Lahko pa povem, da je namenjena aboriginski kulturi. 

Po nekaj urah v muzeju smo rabili počitek (in Tomaž spanec) in smo se šli odpočit v nam ljubi South Bank. Ljudi ogromno, voda za osvežit čisto blizu, ampak kaj ko je mati pozabila kopalke spakirat. Je bil pa sladoled ravno tako v redu.  

 

Nazaj na vlak in še malo naprej, v Wynnum. Sharee nas je povabila za večerjo. Najboljši zaključek dneva. Tokrat nismo stresli nič hrane. 

Ha!

Biti ponovno pri Sharee je bilo skoraj tako kot priti domov. Rekla sem skoraj. Če je kaj, kar se lahko tukaj primerja s toplino doma in na splošno kjer je prijetno biti, potem je to pri Sharee. Ko človek tako pogreša dom, potem je bil tale obisk pri njihovi družini edina dobra tolažba. 

Katja je tokrat veliko lažje komunicirala. V bistvu sem jo tekom celotnega obiska samo dvakrat videla. Pri večerji in ko je bilo ob devetih zvečer prezgodaj za domov. 

Katja in Axel (10). 

Rosie.

Prestopanje vlakov, 21:30

Čakanje na avtobus. ob 21:45.

Železnico so ravno ta vikend popravljali, zato je bil del poti urejen izredni prevoz z avtobusom.