Let's make music

Imam jo. Ljubico. Dolgo sem si jo želela in zdaj jo imam. Je črna in ima šest jeklenih strun. Gospa, tisto črno kitaro še imate? Iz knjižnice sem si izposodila nekaj učbenikov za začetnike. Moram priznat, da sem slaba, nerodna, prsti so prekratki, blazinice so že čisto otopele. Ampak uživam v vsakem akordu, ki mi ga uspe zaigrat. Se tolažim s tem, da se učim šele en teden, tako da čez eno leto objavim napredek. Osvojila sem tri osnovne akorde, A, D in E in presenečena sem, da se da marsikaj zaigrat samo s temi tremi. 

Piše, da je za idiote, dobro bo.

Katja meša testo za palačinke.

Muzej nama je bil s Katjo tako všeč, da sva tja peljali še Tomaža. In spet smo se zamudili celi dve uri, saj je prostor tako zanimiv in prijeten. Kosilo smo imeli v parku, potem pa še skok v knjižnico. Za moje pojme je malo preveč klimatizirana, sicer pa lepa (ne tako kot v Novem mestu, ampak lepa). Prav tako z igralnim kotičkom in spet se nam ni nikamor mudilo. Kot da to še ni dovolj, je Katja želela še v laguno. In ker je bil zadnji poletni dan, sem rekla "Zakaj pa ne." Zadnjega februarja se v Avstraliji uradno konča poletje. In smo se konkretno poslovili od njega. Pa še nahodila sem se. Razdalje so relativno velike, vse je razpotegnjeno, prostora imajo dovolj, zato se kilometri hitro naberejo. Jaz poskušam hodit čim hitreje, prvič zato, ker niti ne znam počasi (že od malega sem vedno hitela), drugič, ker lovim Katjo na skiroju.  

Razstava Lokomotive Tomaža in prijateljev.

Črke je uredila po abecedi.

"Guma, guma."

Tudi počivaš lahko v muzeju.

Med raznimi rekviziti tudi različni repi. Zmajček Tomaž.

In ja, vem, moji otroci so večinoma bosi. Jaz ne morem pomagat, ampak čevlji ne stojijo na nogah. Tomažu mogoče še, ampak Katja pa.... Ne gre. Tudi zelo lepi čevlji ne pomagajo. Bosa pa konec. 

Ob muzeju.