Zgodnji božič

In smo šli spet na vlak. Čeprav se je Ben ponudil, da nas pride iskat z avtom prav v Wynnum do Sharee, je bilo popolnoma dovolj udobno, da smo se usedli na vlak in prispeli bližje njegovega doma. Od železniške postaje v Sandgate-u pa nas je zapeljal domov. Naredili smo še krajši postanek, da smo za Tomaža kupili banjo za kopanje, glede na to, da bomo nekaj časa očitno tukaj, smo mu jo privoščili. Seveda smo jo našli v Lifeline second hand shop. Ni da ni, vam rečem. 

Na vlaku

In presenečenje dneva. Večerjo nam je kuhala Benova bivša žena Junko. Junko je po rodu Japonka in je Benova druga žena. Velja za zelo sramežljivo, zato se prejšnji teden ni oglasila. Kljub temu da so ločeni so zelo povezani in se dnevno videvajo. No, Junko v bistvu ni tako zelo sramežljiva kot sva si jo z Igorjem predstavljala. Izredno zgovorna, mala, energična in ljubeča Japonka. Končno smo jo spoznali. In njuna otroka. In kako sta lepa. Moje fotografije jima delajo krivico, verjamite. Luke (15 let) in Shannon (12).  

Luke drži Tomaža, Jasmine (Shannon-ina sošolka) in Shannon.

Tomaž daje "petko".

Praznično vzdušje je že prisotno. Večerja je bila odlična, smeha polna miza. Po dveh minutah pri Junko so Katjo odvlekli v sobo in ji ponudili cel  kup plišastih igrač. Tisto kolo, ki ga je Katja dobila v dar je bil od Shannon. In kot da vse to še ni dovolj, so odprli še omare in nabrali še nekaj oblačil, ki so Shannon premajhne, masko in dihalko, mali nahrbtnik in na koncu, ko smo vse skupaj še komaj držali v rokah, še flavto. Jutri Luke prinese še enega velikega medveda, ki ga danes res nismo mogli odnest. 

Danes je bil za nas božič. Kolikokrat lahko sploh še rečem "hvala"? Tako je že obrabljena ta beseda. Katja je sijala od sreče kot 100 Watna žarnica, jaz pa se še vedno čudim nad narodom. A je tukaj sploh kdo "normalen"? Močno upam, da ne.