Surfers paradise

V ponedeljek, 8.4.2013, sem spet dočakala dan, tak ki ga imam najrajši. Ko se vsi nabašemo v avto, s tričetrt preveč prtljage, od sendvičev, kanglic in lopatk do preveč rezervnih oblačil. Igor se je šel pokazat v šolo, mi trije pa smo ta čas uživali na plaži v Surfers paradise. Sicer sta morje in plaža kot na Gold Coast-u, ampak pogrešala sem že to modrino. Tako lepo mi je tam, da sem si prav zavestno rekla: "Marija, poglej kje si. Zapomni si to, točno to." 

Še en dan pred tem vreme ni obetalo nič dobrega. Bilo je oblačno in deževno. Sem se že odločila, da ne grem z otroki na dež sedet. Potem pa smo zjutraj na hitro zmetali skupaj stvari in šli. Sicer sem že podvomila v svojo odločitev, ampak se je na koncu super izšlo.

Takole se je vreme stopnjevalo od oblačnega....

.... do zelo oblačnega...

... do deževnega (tole je bilo 5 min po prejšnji fotki)...

.... in potem sončeeeek.

Perfect.

Znani napis nad plažo. Fotografirala sem iz avta, zato sem ovekovečila naključni par, ki je ravno takrat poziral. Kot da sem jaz, uporabite domišljijo. 

Taa-daaaa!

Tomažek je takole malo podremal.

Moj razgled z brisače. 

Še ena smešna anekdota. In prosim, en čas ne še omenjat Katji. Njej se pa res vse zgodi. Medtem ko se je igrala v plitvini, se ji je v spodnjem delu kopalk nabralo veliko mivke. Res, izgledalo je kot da se je pokakala :) Pa sem ji rekla naj si gre sprat kopalke v vodo. Pa je punčka šla, se usedla, slekla spodnji del kopalk in jih splakovala. In potem čez trenutek pogledam tja in vidim, da sedi tam na tleh in se ozira naokoli. In ker jo poznam, sem vedela, da moram vzet s sabo rezervne kopalke. Val ji je iz rok odnesel tiste kopalkice in nikoli več jih nismo videli. Zanimivo je to, da v tisti plitki vodi ni in ni bilo kopalk na spregled. Kam bi jih lahko tako hitro odneslo? Lahko, da jih je nekako zakopalo pod mivko. Kaj pa vem, na plažo jih ni napravilo, sva pregledali. 

Ko je še imela kopalke. 

My mini man.

Pot domov.

Zaključek dneva, Top Gear. Gume.