Kdor zna pa zna

Spet sem v zamudi z blogom, zato moram pohitet, da pridemo na tekoče dogajanje. Problem je, da tipkamo hitreje kot mislim, zato ne gre tako hitro. 

V Benovem avtu se nas lahko pelje pet. In če želita z nami še Benova otroka eden ostane zunaj, kajne? V nedeljo smo želeli popoldne v laguno, ampak se nam ni ljubilo pešačit do tam. Pa sem prosila Igorja naj nas zapelje, ampak vsi se ne bi mogli peljat. Pa se Igor domisli, če bi jaz peljala. In moje stališče je vedno bilo, da če sem naredila izpit za avto potem moram znat vozit katerikoli avto. Kajne? Vsa vesela sem nabasala vse štiri otroke v avto in smo šli. Z lahkoto. Čeprav sem brala z Igorjevega obraza, da je zaskrbljen in da nisem resno vzela njegovih nasvetov o tem kako velik je avto in da zavore slabo primejo, je šlo vse kot po maslu. Niti enkrat se nisem zmotila in pritisnila na zavoro, da bi zamenjala brzino, kar se mi je s Tonyjevim avtom nekajkrat zgodilo. Avtomatika obvladam, prav tako vožnjo po levi. No, ne bom prepotentna, bila je šele prva vožnja. Sem se pa že kar dobro navadila, to pa ja.

Na poti s plaže, smo opazili, da se v parku nekaj dogaja. Bila je božična prireditev. Nekaj muzike, igrala za otroke in nagradna igra z glavno nagrado - kolo. Kolo bi mi prav prišel sem pomislila, zato smo šli sodelovat. Sodelovali so lahko samo otroci do 12 let, ampak ... kdo bo pa vedel. Naloga je bila, da narišeš svoj najljubši božični motiv. Narisala sem jelenčka Rudolfa, ime: Maria, starost: 7 let, šola: home-schooled. Za boljšo verjetnost, da dobimo kolo je sodelovala še Katja. Pa nisva bili izžrebani. Ali pa sem bila diskvalificirana, ne vem.  

Mini živalski vrt.

Božične pesmi na bolj zabaven način. Tak bolj funky.

Takole smo pa sedeli, dokler Katje niso pičile tri mravlje. In ti piki zelo bolijo. Mene so pičile do sedaj trikrat in zares boli. 

Najnovejša pridobitev je otroški stolček za hranjenje. Dobili smo ga na nedeljski tržnici, spet poceni. Manjka mu sicer prevleka, ampak se je izkazalo, da ga je tako lažje čistit. Če je hudo umazan, ga lahko odnesemo na vrt in operemo s cevjo. 

Ne vem zakaj sem toliko časa odlašala s tem nakupom, saj tako odleže. Več kot en mesec je jedel v mojem naročju, poleg tega sama hkrati nisem mogla jest. Zdaj ga posadim v stol, hrano postavim pred njega in se lahko nahrani sam. No, saj mu pomagam, če je treba, ampak pomembno je, da imam lahko proste  roke.