Konec sveta in Jingle bells

Ljudje moji, a je lahko še bolj vroče? Izkoristiti je potrebno vsako priložnost, da se lahko osvežimo. Eni so bolj primerne velikosti kot drugi. Jaz na primer sem prikrajšana za takole kopel.

Pa je prišel konec sveta. Smo čakali in čakali pa je bila najhujša grožnja tale oblak, ki pa sploh ni bil grožnja ampak pobožna želja, da pride nekaj dežja. Našo pomarančo je bilo potrebno zaliti. Še dobro, da ni konec sveta, saj sem ravno kupila nov kilogram kave. 

Božiček pride tudi v Harvey Normana in smo se šli malo stisnit. Strašno prijazen in potrpežljiv možakar. Najprej je bilo potrebno umirit Tomaža do te mere, da ni jokal in smo lahko naredili nekaj fotografij. Take dolge brade pa res ni navajen, ata Slavko ima precej krajšo. Pa vedno so mi bile takšne fotografije smešne, kjer se otroci bojijo Božičkov, mi starši pa bi na vsak način radi simpatično praznično voščilnico. Nasmejat nam ga, kljub trudu, ni uspelo.  

Moj novi škaf za perilo. Multifunkcionalen.

Naša smreka res ni velika ima pa veliko daril. Vse je pripravljeno. Zadnje tri dni mi po glavi hodi pesem "Have yourself a merry little Christmas" (http://www.youtube.com/watch?v=LpPdl0StUVs) in zelo verjetno sem jo slišala v eni izmed trgovin. 

Dogovor odraslih z Božičkom je bil, da prinese darila samo za otroke in še to mora biti v razumnih cenah. Dogovora se je držal zelo dosledno. 

Brez šminke :)

Mimogrede naj povem, kaj je še drugače odkar smo v Avstraliji. V hladilniku in na polici ne sme manjkat zelena in arašidovo maslo. Zeleno vtaknem povsod, najpogosteje v solato in sendviču. Nekaj od tega pa je sigurno na meniju vsaj enkrat na dan. 

Vesele praznike vsem skupaj. Upam, da cenite bližino svojega bližnjega, ker jaz bi se trenutno najraje prežarčila v Stražo in se crkljala pri moji mami.