Sonce in dež

Vsi tisti, ki se sprašujete kako je potovati z majhnim otrokom, naj povem da je bolj izvedljivo kot si mislite. Je izziv in na trenutke si želim, da bi bil Tomaž vsaj malo večji, vendar vem, da bi si takrat našla drug izgovor. Zdaj je v fazi, ko želi hodit. Konstantno lovi moje ali I. roke in želi tekat naokoli. Še najraje po stopnicah. Poleg tega je trenutno domovanje brez igrač, zato je treba znat vsak kamenček in palčko spremenit v nekaj zanimivega. 

Katja je danes omenila, da ji postaja Avstralija všeč. Sicer sem to opazila že prej, ampak ko je to sama rekla, sem še toliko bolj vesela. Tomaža smo pa malo razvadili. Ker smo tako rekoč kamorkoli pridemo na obisku, ne želim, da tečnari, zato sem ob prvem znaku sitnosti zelo hitro reagirala in skočila zraven in hop v naročje. Dvakrat, trikrat to narediš pa si otrok zapomni. Zdaj bom verjetno porabila trikrat več časa, da ga tega odvadim oz. da mu preusmerim pozornost. 

Včeraj, 16.11., sem z otroki odkrila še en košček tega (k)raja. Pa tako blizu je. Malo naprej ob obali,  proti severu, približno 15 minut hoje in prideš do Settlement Cove Lagoon. Ker je imel I. delo, sem šla s Katjo in Tomažem sama uživat in čas je minil nenormalno hitro. Kam je šlo tistih sedem ur (10h-17h) preživetih tam nimam pojma. Bil eden izmed tistih trenutkov, ko se mi nikamor ni mudilo in nisem razmišljala ne o preteklosti ne prihodnosti. Sijalo je sonce. In to sredi novembra. 

Na levi morje, na desni laguna. Spodaj desno Tomaž spi v vozičku. 

Po počitku.

In potem igra...

Danes pada dež. Skoraj cel dan. Nekaj prebliskov sonca vmes, nič več. Znam pa po novem hitro pobrat perilo z vrvi. Danes sem vajo trikrat ponovila. 

Pravzaprav je tole precej omililo vročino, ki je sekala zadnje dni in prav prijetno je odpret vsa okna in vrata. Tale mala hiška se čez dan tako segreje, da se z lahkoto počutiš kot paradižnik v topli gredi. 

Igor dela. In to brez nogavic. Očitno ne vplivajo na zmožnost razmišljanja. 

Tomaž se igra z novo second hand igračko. 

Ben in Katja, vsak na svojem delovnem mestu.

Še vedno pada. 

Vsak dan šteje. Naj bo sonce ali ne. Današnji dan je super kul predvsem zato, ker sem po treh tednih videla moje najbližje v Sloveniji. No Kati, tebe še čakam. Moj sposojeni mini računalnik je pripravljen na "skajpanje". 

Poleg tega pa je Igor danes spekel palačinke. Ben pa brez ponve. No, bil je brez ponve, dokler ni spoznal nas. Zdaj ima teflonsko ponev za 2,50 $ in palačinke so uspele.  

The pancake master.

Pa sem že mislila, da se danes ni zgodilo nič posebnega. Kopanje Tomaža je bilo ponavadi precej glasno opravilo. Pa je Ben danes s servetom zamašil odtok v tuš kabini, dodal še eno gobico za umivanje/pomivanje in se je fant z veseljem skopal. Strateški deli so zakriti. 

Končno je zobke pokazal. 

Kako že pravijo? Ne sodi knjige po platnicah. Kako le, ko imam pa tako rada lepe stvari, ponavadi že kičaste. Sem pa rada prijetno presenečena. In če je dan siv, si ga je treba narediti barvitega. Včasih uspe, včasih pa ne. Sem vesela, da mi je danes uspelo, za naslednjič držim pesti že sedaj. Priložnosti bo še dovolj.